Ob kmečkih uporih po Evropi

V zadnjem obdobju lahko po celotni Evropi spremljamo porast števila kmečkih demonstracij, velikokrat v obliki traktorskih revij. Kar lahko na prvi pogled deluje kot »bunt« konzervativno-nacionalističnih kmetov, je v resnici precej heterogen, neenoten boj zelo različnih interesnih skupin. Tudi v Ljubljani so še pred nedavnim protestirali proti okoljskim predpisom Nature 2000, minulo sredo v Celju pa proti suhim zadrževalnikom vode, kjer so menda boljše rešitve ravno v bolj sonaravnem upravljanju voda.

V vzhodni Evropi in v Franciji kmetje protestirajo zaradi uvoza pridelkov iz Ukrajine oziroma Španije. Nizozemski in belgijski kmetje se pritožujejo nad ekološkimi zahtevami, Nemce skrbi, kdo jim bo plačal bencin – vsaj tako nam govorijo podobe iz medijev. Protestirajo pa tudi na jugu Evrope – v Grčiji, Italiji in Španiji.

Tako kot je različen diskurz po regijah, se raznoterost kaže tudi v realnostih posameznih območij. Tem sta kljub vsemu skupni točki vključenost v Evropsko unijo, njene politike in prihajajoče evropske volitve ter tradicionalno pokroviteljstvo konzervativno-desnih političnih struj na ekonomsko zapostavljenem podeželju. Ko temu dodamo še dimenzijo veleposestnik-kmet-delavec, ki pri nas morda ni tako izrazita, lahko pri poskusu razumevanja situacije pride do precejšnjih kontradikcij. Težko je namreč razbrati, kaj so zahteve kmetijskih delavcev in za katere interese lobirajo kmetje oziroma ali veleposestniki zastopajo tudi interese srednjih in malih kmetij.

S takšnim preigravanjem za politične glasove, kapitalske interese ali delavsko-kmečke pravice pa se lahko zamegli vloga globalnega kapitalističnega trga. Na tem mestu gre predvsem omeniti še ne dokončno sprejete prostotrgovinske sporazume z Novo Zelandijo, Kanado in ZDA ter zadnjo prostotrgovinsko pobudo z latinskoameriškimi državami, poimenovano EU-Mercosur.

S takšnimi prostotrgovinskimi sporazumi Svetovna trgovinska organizacija vzpostavlja naddržavne mehanizme, na katere družba nima vpliva, čeprav radikalno posegajo v njen ustroj z jasnim namenom okoriščanja. Posledično kmetje v Evropi zaradi relativno visokih standardov pridelave hrane postanejo talci izkoriščanja delavcev v drugih državah in ne morejo konkurirati nizkim standardom ter gromozanskim subvencijam v Združenih državah Amerike.

Eno progresivnejših gibanj kmetov, »konfederacija Via Campesina«, katere sekcija mobilizira člane tudi v različnih državah EU, med drugim poudarja, da je zaradi nevzdržnih kmetijskih politik od leta 2005 izginilo kar 37 % predvsem manjših kmetij in da kar 80 % sredstev, namenjenih kmetijstvu v EU, dobi le 20 % veleposestnikov, ki velikokrat niti niso kmetje. Zato v gibanju zahtevajo debirokratizacijo ter namesto denarnih nadomestil na hektar denarna nadomestila na delavca. Kot pravijo, so proti »fake« rešitvam v obliki trga ogljičnih izpustov, gensko spremenjenih organizmov ali digitalizacije. Če potegnemo črto, zavzemajo se za trajnosten, vzdržen način kmetovanja.

S takšnimi zahtevami se najbrž lahko poistoveti velik del družbe, saj na problematiko podnebne krize in kapitalističnega opustošenja odgovarjajo s konstruktivnimi predlogi, radikalno drugačnimi od ideologije prostega trga ter tudi nacional-protektionističnih modelov upravljanja gospodarstva. Kmečke proteste s takšnim sporočilom pri nas bi kolektiv Kilavega semena – in, prepričani smo, da tudi mnogi drugi – skoraj zagotovo podprl.

Podnebna kriza, vremenske ujme in antiavtoritarni odzivi nanje

Izjava Zadruge Urbane

Podnebne spremembe in ekstremni vremenski pojavi so postali sopotniki naše ere, pri nas se med drugim odražajo v vsesplošnem segrevanju ozračja in v manjšem letnem povprečju padavin, razporejenem v ekstremne časovnice. Takšne nestabilne okoljske razmere terjajo odgovarjajoče družbene odzive in zadevajo domala vse segmente družbe, tako v globalnem kakor lokalnem kontekstu, tako v urbanem kakor tudi v ruralnem okolju. Pri iskanju ustreznih družbenih odzivov na podnebne spremembe se je pomembno zavedati, da do takšnih sprememb ni prišlo samo od sebe, ampak da sta za večji del odgovorna država in kapitalistični sistem ter njuna težnja po neskončnem izkoriščanju ljudi in narave.

Če so še do nedavnega populistični politiki zaradi koristoljubnosti podpihovali antiznanstveni diskurz teoretikov zarot in trdili, da podnebne spremembe ne obstajajo, se to danes spreminja. A se države v trenutni situaciji, ko si nihče več ne more zatiskati oči pred uničujočimi posledicami, ki jih prinaša brezobzirno izkoriščanje narave za dobiček peščice, odvezujejo vsakršne odgovornosti in krivdo pripisujejo podnebnim spremembam, na katere naj ne bi imele vpliva, ter jim obenem napoveduje vojno, tako kot so pred časom vojno napovedovali tudi majcenim covidnim virusom. V vojnem stanju pa si države jemljejo legitimnost izvajanja avtoritarnih politik, ki po pravilu zasledujejo interese kapitala in ga postavljajo pred življenja ljudi. Zato je tudi boj proti podnebnim spremembam zaznamovan z razkolom med interesi kapitalističnega sistema in države na eni ter splošno dobrobitjo družbe in narave na drugi strani.

Kapitalizem je kriza

Podnebna kriza je samo še ena v vrsti kriz, ki sta jih povzročila država in kapitalizem. Tako kot so posledice njunih ravnanj izkoriščevalske in nevarne delovne razmere (na primer razkritje totalnega izkoriščanja delavcev v predelovalnici rib Marinblu), lahko državi in kapitalu pripišemo tudi odgovornost za migrantsko krizo in smrti na schengenskih mejah – tako v rekah pri nas kot nepopisne možice tisočih v mediteranskem morju, če se samo spomnimo ladje v bližini Pilosa, ki so jo represivni organi prevrnili in tako umorili več kot 700 ljudi. Prav tako sta država in kapital kriva za uničevanje in siromašenje javnih sistemov, na primer zdravstva, kar se je še posebej odrazilo v covidni krizi, ko so med drugim ljudi prepuščali umiranju v domovih za ostarele.

Ko država in kapital pri svojem početju naletita na odpor, se med drugim zatečeta tudi k mobilizaciji svojih desnih oziroma fašističnih elementov, ki bodisi v primeru migrantov razpihujejo rasizem – v Grčiji so za požare krivili migrante – bodisi v covidni krizi razširjajo proticepilske dogme bodisi na splošno zagovarjajo privatizacijo zdravstva ali ukinjanje osnovnih zdravstvenih pravic, kot je dostop do splava. V sindikalističnih bojih in bojih za socialne pravice prepoznavajo grožnjo za osebno (podjetniško) svobodo in ljudem očitajo mržnjo do dela. Elite vse to spodbujajo, saj v delavskih pravicah prepoznavajo grožnjo svobodnemu izkoriščanju in kovanju dobičkov. Tudi v primeru podnebnih sprememb in drugih vprašanj, povezanih z naravo in okoljem, se za namen podpihovanja sovražnosti do okolje- in naravovarstvenikov mobilizirajo desničarsko-konservativne lovske družine, s pomočjo medijev razširjajo laži o »ekoterorističnih« skrajnežih ter ne nazadnje mobilizirajo prebivalstvo socialno zapostavljenega podeželja in kmete ščuvajo proti naravi in okolju oziroma predvsem proti tistim, ki ju zagovarjajo – kmetje so s traktorji v Ljubljani protestirali tudi za odpravo okoljskih predpisov, po navadi pa so zgroženi tudi nad »nizkimi« kvotami za odstrel divjadi.

Zeleni kapitalizem za novi kolonializem

Ljudsko mobilizacijo »proti podnebnim spremembam« in uničevalnim posegom sta država in kapital rekuperirala ter jo pretvorila v tako imenovani zeleni prehod, zeleni kapitalizem, obnovljive vire in korporativne ekološke pobude, pospremljene z ogromnimi državnimi subvencijami in olajševalnimi paketi. Kapitalistično izkoriščanje, zelene ali katerekoli druge barve, se tako brez večjih sprememb in ob popolni podpori držav nadaljuje. Zavoljo spodbujanja tako imenovane zelene energije države liberalizirajo svoje energetske trge in zelenim kapitalistom omogočajo izkoriščanje do tedaj še neizkoriščenih območji – tako se lahko zasebni infrastrukturni megaprojekti, kot so vetrne ali sončne elektrarne, umeščajo v do tedaj še neokrnjena območja. Zeleno je tudi priročen adut za betoniranje novih plinskih in jedrskih elektrarn ter hidroelektrarn, odpiranje novih rudnikov litija in gradnjo vodikovodov. S tem se z ekološkega gledišča gledano ne spreminja popolnoma nič, si pa elite lahko diskurzivno operejo roke in obenem namenijo ogromne državne subvencije novim industrijam.

Takšen aroganten odnos kozmetičnega odpravljanja posledic okoljskih sprememb in dogma neskončne gospodarske rasti sta za družbo nevzdržna. Konstantne globalne krize so inherenten izraz tega sistemskega neravnovesja. Pri nas je po finančni (2012), migrantski (2015) in virusni (2020) krizi invazija na Ukrajino prinesla še energetsko krizo (2022), ki je navidezno zamajala celo Zahodne trge, njej pa sta sledili še prehranska kriza in kriza umetnih gnojil. A se je potrebno zavedati, da je medtem, ko lahko običajni potrošniki v Evropi to cenovno celo nekoliko občutijo, na periferijah še veliko huje. A krize ne ogrožajo ekonomskega sistema, saj so njegov sestavni del, temveč razpirajo možnosti kapitalističnega prilaščanja in ekspanzije na nova področja družbe in narave. Tako so tudi v Evropi krize lahko dober odgovor na pomanjkanje lokalnih naravnih in človeških virov izkoriščanja – pa najsi gre za privatizacijo šolstva, krčenje delavskih pravic ali pridobivanje energije na zaščitenih področjih.

Država in kapital proti interesu družbe

V kontekstu stopnjevanja pritiska podnebnih kriz na gospodarstvo se tako med drugim porajajo vprašanja, komu bodo prehranske verige še dobavljale (v trenutni družbi izobilja) nam samoumevne in dostopne dobrine. Državam in drugim institucijam v Evropi trenutno še uspeva ohranjati socialni mir in mediirati razkorak, ki nastaja med ponudbo in povpraševanjem – predvsem z izkoriščanjem dominantnega položaja na globalnem trgu. A s porastom katastrofalnih vremenskih dogodkov v povezavi s preostalimi krizami bo ta naloga čedalje težavnejša. Evropska unija je sicer vzpostavila razne finančne inštrumente za postkatastrofično okrevanje, a ti ne bodo mogli v nedogled dohitevati potreb. Če je letos slovenski vladi od Evrope uspelo izprositi velik delež sredstev, je vprašanje, kolikšen del sredstev bo ostal za podobno katastrofo že naslednje leto. Ob tem pa se je treba zavedati, da pri finančnih mehanizmih ne gre za dobrodelne instrumente, ampak predvsem financiranje gospodarske rasti. Logistiko in infrastrukturo jo treba obnoviti zaradi nemotenega pretoka kapitala, ne zaradi nuje po zagotavljanju kakovosti življenja ljudi. Tudi zato sta obnova bivalnih objektov in vzpostavitev komunalne infrastrukture za gospodinjstva šele drugotnega pomena in vprašanje je, kaj bo ta infrastrukturni segment od države še dobil naslednjič. Po katastrofalnem potresu v Posočju (2004) se je z državno pomočjo obnovila le polovica poškodovanih objektov, saj mnogi zaradi birokratskih razlogov in finančne šibkosti niso bili upravičeni do državnega sofinanciranja.

V nedavnih poplavah se dobro kaže, kaj nam država in kapital poskušata prodati kot odgovor na krizo. Poleg tega, da bodo nazaj zabetonirali ceste in mostove, bodo dodatno zabetonirali hudournike, rečne bregove in nove jezove. Iz evropskih skladov, kot so Mehanizem za okrevanje in odpornost, se financira obnova gradu Podčetrtek, ki naj bi s svojim turističnim potencialom prispeval k odpornosti gospodarstva. Financira se trajnostna mobilnost: v Slovenskih goricah se betonirajo kolesarske poti, katerih namen ni dvigniti raven kolesarjenja lokalcev, ampak poleg porazdelitve javnih sredstev lokalni gospodarski in politični eliti predvsem – ponovno – razvoj turizma, gospodarske panoge, ki nima nikakršnih pozitivnih trajnostnih učinkov na naravo, še manj pa zagotavlja kakovostna delavna mesta za ljudi.

Trenutki izrednih razmer, ki smo jim bili priča med nedavnimi poplavami, pa državi omogočajo tudi krizno menedžeriranje in avtoritarno zavzetje interesnih pozicij kapitala pod krinko nujnosti hitrega reagiranja. Tako je med drugim konsolidacija interesov države in kapitala v nedavni poplavni situaciji kaos izkoristila za propagando nove hidroelektrarne Mokrice na Savi, saj naj bi bilo zabetonirano vodo lažje kontrolirati. Temu že vrsto let nasprotuje velik del stroke – zabetonirane struge prinesejo povečan pretok vode, zaradi česar vodotoki ob katastrofalnih padavinah hitreje narastejo in prestopijo bregove. A seveda interesi kapitala tudi v tem problemu vidijo priložnost, ker bodo država in občine v imenu varnosti »primorane« v izgradnjo novih protipoplavnih zidov, tako da bodo do svojega deleža javnega financiranja prišli tudi lokalni gospodarstveniki, ki pri izgradnji velikih hidroelektrarn velikim kapitalistom ne morejo konkurirati. Državno vodeni urbanizem je zatajil tudi pri izgradnji hiš, ki so se postavljale na območjih, namenjenih razlivanju voda, na primer v Braslovčah, a so takšna področja predstavljala poceni investicijo za nepremičninske špekulante, zaradi česar je bilo posledično treba regulirati bližnje vodotoke – seveda iz javnih sredstev – kar pa kljub vsemu ob nedavnih ujmah ni bilo učinkovito.

Odziv države na katastrofalne poplave

Kaos, ki je zavladal po katastrofalnih padavinah (4. 8. 2023), v katerem so si bili še celo politiki primorani nadeti škornje in se fotografirati v uničenih hišah, je bil v svojem bistvu produkt njihove lastne politike. Medtem ko je bil odgovor na poplave mnogih organiziranje v lokalne iniciative, delovne brigade in gasilska društva, je država svoje represivne organe raje zaposlila z usmerjanjem prometa in širjenjem preplaha pred potencialnimi vlomilci, vodni top pa za PR-namene poslala na solidarnostno čiščenje cest. Centralizem, h kateremu teži država, tudi zato, ker je to za državo najbolj ekonomična rešitev, ima za posledico nesposobnost kakovostnega odzivanja. V lokalnem kontekstu se pri nas kot zelo učinkovita kaže mreža prostovoljnih gasilskih društev, ki predstavljajo decentralizirano infrastrukturo, logistiko, znanje in učinkovito vpetost v lokalno okolje. A se ta sistem v primeru izrednih razmer centralizira in podredi ukazom centrale. Ob zadnjih katastrofalnih padavinah je država poleg mreže gasilskih društev neuspešno poskušala centralizirati tudi delo prostovoljcev ter namesto da bi spodbujala samoorganizacijo in prizadevanja ljudi, množice raje pasifizirala ter jih odvračala od spontanih vzgibov solidarnosti in vzajemne pomoči. Takšen, centraliziran način delovanja se je izkazal za izredno neučinkovitega – informacije o lokacijah in potrebah so slabo krožile, zato so se bili ljudje primorani zanesti na druge vire informiranja. Namesto da bi država podprla delovanje lokalnih centrov, kot so to bili gasilski domovi, ki so poznali okolje in situacijo, so ti morali čakati na ukaze z vrha, prostovoljci pa so morali izpolnjevati prijavne obrazce in upati, da se jih bo kdo spomnil aktivirati.

In medtem ko se betonirajo novi jezovi in napovedujejo nove okoljske krize, država in kapital uničujeta centre samoorganizacije – porušili so Avtonomno tovarno Rog, porušili so skvot Mačjak. Javna infrastruktura in civilna zaščita sta podvrženi krčenju sredstev, prav tako so močne težnje po privatizaciji javnega zdravstvenega sistema, ki lahko trenutno edini zagotavlja primerne odzive ob večjih katastrofah.

Da bi si država zagotovila legitimnost in upravičila monopol nad upravljanjem krize, je »po tekočem traku« začela sprejemati vprašljive popoplavne zakonske pakete. Ti so v obliki »solidarnostnih delovnih sobot« in s »solidarnostnim« odprtjem trgovin ob nedeljah ponovno posegali v delovne razmere, ki so že tako ali tako na udaru; v obliki populističnega (!!) »solidarnostnega ponedeljka« – dela prostega dneva – pa je vlada povzročila nesmiseln prometni kaos na prizadetih območjih. Banke so se istočasno uspešno izognile obdavčenju svojega bogastva, temelječega na dokapitalizaciji iz javnih sredstev v finančni krizi 2012. Gospodarstveniki pa so se medtem otepali »solidarnostnega« obdavčenja in zase obenem zahtevali ogromne subvencije, ki jih bodo tudi dobili in bodo poleg tega še nagrajeni z »biznisom« popoplavnega betoniranja. Poleg tega bo država nase vzela še odvoz zastrupljenega kapitalističnega mulja, ustvarjenega s kontinuiranim izkoriščanjem narave zavoljo dobičkov v Mežiški dolini, za kar bodo seveda ponovno porabljena javna sredstva.

Torej, kaj sploh država ponuja ljudem? Medtem ko marsikateremu že tako nedostopne zavarovalne premije krijejo le minimalne deleže posledic na stanovanjskih objektih (povrnitev nastale škode do 30 cm vode, medtem ko je ljudem odplaknilo celotne hiše), zavarovanje kmetijskih pridelkov pa pomeni le povračilo vloženih stroškov (pesticidi, semena, gnojila …), država ponuja ugodne kredite, s čimer ljudi še bolj podreja interesom kapitala. Takšni krediti male in srednje kmete ujamejo v zanko odplačevanje kreditov, ki se jim lahko okoli vratu dobesedno zategne že ob naslednji naravni katastrofi ali zlomu trga prodaje pridelkov. Posledice takšnih kreditov so prodaje kmetij in samomori iz obupa, katerih največje število je ravno med kmeti.

Zdi se, da podnebne krize še toliko bolj kot v urbanem okolju občutijo na podeželju. Že tako z marsikaterega vidika zapostavljen del družbe se mora konstantno soočati z raznovrstnimi vremenskimi izzivi – če ni toča, je suša, če ni zmrzal, so požari, če ni ptičja gripa, so poplave … – ki zahtevajo veliko prilagajanja, dela, učenja in investicij. Lokalno kmetijstvo je ključno pri zagotavljanju dostopa do prehranske varnosti in avtonomije, še posebej v duhu prihajajočih kriz, zaradi česar je treba premisliti, kako trajnostno podpreti tudi ta del družbe, da zagotovimo nadaljnji obstoj na zaostrenem globalnem trgu in ob ekstremnih vremenskih razmerah. Premisliti je treba, kako in kaj gojiti v bodoče, kako upravljati kmetije, kako prilagoditi infrastrukturo in kako preventivno ukrepati pred najrazličnejšimi naravnimi ujmami. Kmetijska politika praviloma privilegira veleposestnike tako v obliki podpor kakor pri povračilu škode ter otežuje dostop do finančnih mehanizmov srednjim in malim kmetom. Prav tako ne spodbuja trajnostne ekstenzivne in raznolike pridelave, ki je v takšnih vremenskih razmerah smiselna. Zaradi tega je pomembno, da anarhistično in antiavtoritarno gibanje prepozna in spodbuja različne iniciative po povezovanju tudi na tem področju.

Moč antiavtoritarnega gibanja: direktna akcija, solidarnost, samoorganizacija in horizontalno povezovanje

Anarhistično in antiavtoritarno gibanje ima pri raznovrstnih izrednih situacijah lahko pomembno vlogo, navkljub dejstvu, da ni v položaju, ki bi mu omogočal izgradnjo zahtevne infrastrukture ali vzpostavitev kompleksnega zdravstvenega sistema. To se je na primer izkazalo ob mobilizaciji v času, ko se je odprla migrantska »balkanska ruta« (2015, 2016). Gibanje je bilo sposobno skoordinirati izjemno mednarodno solidarnost in mobilizirati vse dele družbe. S svojo skromno infrastrukturo in resursi, predvsem pa organizirano intervencijo od spodaj na decentraliziran način in politično ozaveščenim delovanjem je bilo gibanje v solidarnosti z migranti skupaj z njimi sposobno dobesedno premikati meje, nahraniti tisoče, organizirati neskončno število infotočk, priskrbeti in zorganizirati logistiko osnovnih življenjskih potrebščin ter se obenem zoperstaviti represivnim organom države in njihovim fašističnim psom. Anarhistično in antiavtoritarno gibanje se je na različne načine mobiliziralo tudi ob nedavnih katastrofalnih padavinah in se pridružilo ogromni ljudski solidarnostni volji. Vedno znova se izkaže, da je solidarnost trdno zasidrana v socialnem družbenem tkivu, in to navkljub težnjam države po zatrtju samoorganiziranega delovanja onkraj njenih pristojnosti. Država se boji samoorganiziranega delovanja, saj s tem izgublja legitimnost in pomen, ki si ga pripisuje. To se je zgodilo tudi tokrat, s pozivi, naj ljudje počakajo na navodila pristojnih institucij »od zgoraj«, je skušala pasifizirati ljudi in skozi nezmožnost decentraliziranega delovanja izkazala veliko mero nesposobnosti.

A moramo se je zavedati, da s koncem vremenskega fenomena situacija ni zaključena. Uničenih je na tisoče hiš, hektarjev njiv in druge civilne infrastrukture ter gospodarskih poslopij, odločno je treba zahtevati, da država in kapital prevzameta odgovornost za povzročeno škodo, in to ne na račun ljudi! Ob tem pa je treba skrbno motriti manevre, s katerimi se lokalne, nacionalne ali mednarodne elite želijo s krizo še okoristiti, opozarjati nanje in se jim zoperstavljati. Sporne hidroelektrarne sedaj poskušajo betonirati z izgovorom kontroliranja vodnega toka in pod pretvezo ogljične nevtralnosti liberalizirajo energetski trg tudi za privatne investitorje v sončne ali vetrne elektrarne ter dopuščajo kapitalistično ekspanzijo na do tedaj še neokrnjena področja, na primer na Pohorju. Svojim lokalnim prijateljem želijo zagotoviti biznis z betoniranjem rečnih bregov ali protipoplavnih zidov, pogosto v popolnem nasprotju s stroko, ki opozarja na dejstvo, da mora voda nekje imeti možnost razlivanja.

Država se želi predstavljati kot edina nosilka zagotavljanja varnosti, zaradi česar jo je pri njenem početju in manipulacijah treba razkrinkavati ter razširjati anarhistične in antiavtoritarne pozicije naslavljanja problematik, ki preizprašujejo njene težnje po vzpostavljanju monopola in širijo dvom v dobronamernost države, saj je jasno, da bo država ravno z razgradnjo javnega zdravstva in sistema socialne varnosti ter krčenjem vlaganja v javno infrastrukturo povečevala katastrofalne posledice, ki jih prinašajo vremenske ujme. Treba se je zoperstaviti nadaljnji razgradnji in privatizaciji javnih servisov, kot je zdravstvo, in ustaviti reze v vlaganja v civilno infrastrukturo, na primer v gasilska društva, saj sta ta dva dela javne in skupnostne infrastrukture ključna pri zmožnosti gradnje odpornosti pred tovrstnimi katastrofami. Gasilska društva pa še posebej predstavljajo primer dobre prakse ter potencial za samoorganizirane intervencije in delovanje nasploh.

Treba je ohranjati in krepiti lastno anarhistično in antiavtoritarno infrastrukturo in druge resurse ter agitirati za avtonomne, samoorganizirane in antiavtoritarne kolektive, ki bodo ob prihajajočih krizah sposobni lastnih analiz in premišljenih akcij, avtonomnih od države. Treba je agitirati za horizontalno solidarnost in pokazati primere dobre prakse, ki jih je takšen način delovanja zmožen vzpostaviti. Anarhistično in antiavtoritarno gibanje je skozi leta zakumuliralo veliko znanja, izkušenj in vednosti, skozi leta bojev na različnih področjih je bilo ustvarjenih veliko poznanstev in bolj ali manj strukturiranih mrež, ki jih lahko v izrednih situacijah mobiliziramo, z njimi sodelujemo in si izmenjujemo koristne informacije.

Ni dosti en solidarnostni ponedeljek – en »dela prost« dan, določen od države, da bi lahko odpravili posledice vremenskih ujm oziroma podnebne krize. Potreben je boj proti državi in kapitalu vsak dan, saj nas v primeru, da ju ne uspemo zaustaviti pri njunem izkoriščanju planeta, čaka popolno uničenje. Boj za naravo in družbo mora zato biti tudi boj proti državi in kapitalizmu.

Zadruga Urbana, 4. 1. 2024

Za več avtonomnih prostorov, za več skupnostnega in proti Centru Rog ter komercializaciji mest

Izjava Črnega Trna – Radikalne agrarne zveze

Priča smo otvoritvi še ene stekleno-betonske palače, še enemu betoniranju mesta, še eni površini, ki bo popolnoma podvržena interesu kapitala in mestnih elit. Do pred kratkim je stavba Avtonomne tovarne Rog nudila prehrano, kulturne in športne aktivnosti, številne ateljeje, mnogotere delavnice in to vse na samoorganiziran, avtonomen način. Rog je nudil zatočišče marsikateremu popotniku, kakor tudi lokalni skupnosti. Nudil je nekomercialne in svobodne prostore srečevanja, vse to brez projektov, razpisov, hišnih redov, članarin, šefov in menedžmenta. V Rog je zahajala raznolika populacija, tako z družbenih margin kakor sosednjih blokov.

Vse to je Ljubljano za njene prebivalce delalo znosnejšo, kar se je kazalo tudi v široki podpori, ki jo je skvot Rog užival lokalno in regionalno. Zaradi tega Zoranu Jankoviču ni preostalo drugega, kakor da na mafijski, ilegalen način, v času najostrejših proti-koronskih ukrepov avtonomno oazo sredi Ljubljane na zahrbten način iztrga iz rok lokalne skupnosti in jo preda v roke kapitalističnih interesov…

… In naredi Center Rog, ki ni nič od prej naštetega in ga nihče zares ne potrebuje. Nihče ne potrebuje še ene petične gostilnice, kjer se bolj nasitiš z gledanjem kot zaužitjem, nihče ne potrebuje še ene lončarske delavnice v Ljubljani, nihče ne potrebuje tedna mode, nihče ne potrebuje direktorja Roga, nihče ne potrebuje dragih podzemnih garaž, nihče ne potrebuje pet nadzorovanih ateljejev, za tem ko se jih je porušilo 50 in nihče ne potrebuje parka Izbrisanih na ruševinah Socialnega centra Rog v katerem so Izbrisani delovali.

Aroganca oblasti in ostalih investitorjev v mestih se kaže v nenehnem betoniranju, sekanju dreves tako na Rožniku kakor na nabrežju Roga, prisilnem izseljevanju obrtniških kvartov kar po »Kurilniški« grozi tudi »Kolinski«, začasni ali stalni privatizaciji javnih površin s terasami barov ali sponzorskimi dogodki na Kongresnem trgu in iztiskanju prebivalcev iz mesta na račun turističnih oz. elitističnih spalnih kapacitet.

Komercializacija mesta ne prizanaša nikomur, vse je na voljo za pravo ceno, tako obleke ljubljanskega tedna mode, kakor tudi prostori Centra Rog – v katerega bodo z nekoliko zadržanosti vstopili tudi nekdanji podporniki Avtonomne tovarne Rog, kot na primer Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, katera sicer že leta neuspešno opozarja na akutno pomanjkanje prostorov v Ljubljani.

Oblasti in kapital Ljubljano delajo zabetonirano in neuporabno, nadzorovano in za nepovabljene neprijazno. Po drugi strani jo avtonomne, samoorganizrane in antiavtoritarne iniciative delajo živo, dostopno, svobodnejšo in uporabno. Konflikt interesov med kapitalom in ljudmi je jasen in jasno je na katero stran se pozicionira Črn Trn – proti komercializaciji, proti uničevanju okolja in proti oblastništvu ter kapitalu, saj to, tako v mestih kakor na podeželju, morda prinaša takojšne zaslužke za privilegirano peščico, med tem ko ne ponuja dolgoročnejših perspektiv, saj nepovratno uničuje okolja v katerih živimo. Jasno je, da se moramo takemu početju zoperstaviti, saj gre za naša življenja, naše prostore in naše okolje.

Zato se pridružujemo pozivu »za drugačnega Roga, za drugačno mesto, za drugačno prihodnost! Za svobodno Ljubljano!« objavljenemu na socialnem omrežju »Avtonomne tovarne Rog«

Vzemimo si prostore nazaj

Tako v mestih, kot na podeželju proti diktaturi kapitala

Center Rog je mrtev, živel Avtonomni Rog

Črn Trn – Radikalna agrarna zveza

13. 10. 2023

II. Črntrn fest – radikalna veselica

Konec septembra je v organizaciji Črnega Trna – Radikalne agrarne zveze potekal drugi festival, med drugim namenjen krepitvi kontrakulture na podeželju, s čimer zveza želi prispevati h grajenju kontra-moči anti-avtoritarnega gibanja tudi izven urbanih sredin.

Radikalno veselico gosti vsakič druga avtonomna iniciativa – članica Črnega Trna. Če se je prejšnje leto kolektiv Kilavega semena udeležil festivala na Krasu, se je festival tokrat gostilo preko Mure. Festivala se je udeležila večina od okoli desetih iniciativ, srečanje pa je bilo odprto tudi za širše antiavtoritarno gibanje. Vikend program je bil sestavljen po principu predhodnih pobud sodelujočih in je vključeval vse od političnih diskusij, delovnih akcij, praktičnih delavnic do kontra-kulturnega programa ter organizacijskih sestankov tako glede samega festivala kakor tudi Črnega Trna nasploh.

Samoorganizacija se je, ob upoštevanju okvira iniciative gostiteljice, predpostavljala pri vseh dejavnostih. Še posebno razveseljujoče je bilo dejstvo, da je bilo poskrbljeno za nekapitalistično hrano, upajmo, da se bo v prihodnje kakšna od iniciativ odločila tudi za varjenje lastnega piva, saj bi to v kontekstu samozadostnosti festivala postavilo še piko na i. Praktični izrazi anarhističnih principov delovanja so se sicer odražali tudi na drugih nivojih. Zadnji dan je bil tako posvečen solidarnostnemu delu na kmetiji, pri čemer se je s pridom izkoristila številčnost rok.

Sicer gre na kmetiji, gostiteljici tokratnega festivala, za zelo zanimivo iniciativo kolektivnega samoupravljanja in solastništva. Po principu »naredi sam«, s skupnim znanjem, viri in močmi poskušajo poskrbeti za čim večji del infrastrukture. Dobro imajo razdelane nivoje zasebne, kolektivne in bolj odprte, skupnostne rabe prostorov. Nekateri izmed njih pa si svoja domovanja postavijo tudi v predelanih kombijih ali prikolicah. Na eni izmed njih se je delalo tudi na festivalu.

Na veselici se je našel tudi čas za sestanek Radikalne agrarne zveze, na katerem sta se določila čas in prostor letnega sestanka organizacije, med drugim se je tudi izrazilo nasprotovanje Centru Rog in komercializaciji mest ter zavzelo za več avtonomnih prostorov, za več skupnostnega in pa odločilo pridružiti pozivu »za drugačnega Roga, za drugačno mesto, za drugačno prihodnost! Za svobodno Ljubljano!« minuli četrtek.

Politična razprava se je nadaljevala na diskusiji o »Podnebnih spremembah, naravnih ujmah in odzivih nanje«. Debata se je začela nekoliko bolj generalno. Poudarilo se je, da je možno detektirati in pripisati velik del odgovornosti za klimatske spremembe kapitalističnemu opustošenju in državam, saj takšno početje spodbujajo. Prav tako niso spodbudni popoplavni plani pri nas, temelječi na novih megalomanskih investicijah v betoniranje, pri čemer bodo, kot v vseh kriznih situacijah, dobički za peščico izbrancev veliki.

Ker ni videti, da se bodo podnebne katastrofe umirile, prej nasprotno, s tem pa bodo usahnila tudi sredstva, namenjena o-katastrofalnim obnovam, sta prilagajanje na novo realnost in preventivno ukrepanje nujna za vzdržnost – ne samo ruralnega dela, ampak družbe nasploh. Treba je prepoznati pozitivne elemente v družbi, kot so na primer prostovoljni gasilci ali javni zdravstveni sistem, se zoperstaviti njihovi nadaljnji dekonstrukciji, a obenem spodbujati razvoj solidarnosti od spodaj.

Pomemben element Črnega Trna je poleg praktične solidarnosti in razvijanja antiavtoritarnih politik tudi izmenjava znanja. Izmenjava znanj avtonomnih iniciativ Črnega Trna lahko poskrbi za prenos marsikatere inovacije ali nadgradnjo ideje. Tako se je med drugim izvedla praktična delavnica kuhanja oglja. Ob strukturiranem delu Črntrn festa so potekali tudi posveti bolj neformalne narave. Na kmetiji se že vrsto let ukvarjajo s čebelarstvom, zaradi česar so lahko bogato prispevali k nadebudnim čebelarskim iniciativam.

Seveda pa radikalna veselica ne bi bila veselica, če ne bi vključevala tudi kontrakulturnega programa. Eden od večerov je tako minil v znamenju francoskih revolucionarnih pesmi, katerim je sledilo poplesavanje do zore. A treba je poudariti, da je temu navkljub naslednji dan sledila uspešna delovna akcija, le ura pričetka se je nekoliko zamaknila.

Antiavtoritarno podeželje – komunike Balkanskega anarhističnega sejma knjig

(English below)

Na Balkanskem anarhističnem sejmu knjig (Bask), ki je potekal v Ljubljani med 6. in 9. julijem 2023, se je ena izmed diskusij nanašala na »Boje za antiavtoritarno podeželje, okolje in širše«, s čimer je predstavljala nadaljevanje debat Baskov prejšnjih let.

Na odprtem panelu so najprej predstavile poglede agrarne pobude iz skvota Scholeio (Solun, Grčija), agrarnega kolektiva Cultiva Orasul (Cluj, Romunija), mreže kmetov Radiči Domači (okolica Trsta, Italija) in radikalnega agrarnega združenja Črn Trn (regija Slovenije in širše). Svoje prispevke pa so predstavili tudi številni drugi; poleg pobud iz že omenjenih držav tudi iz Srbije, Madžarske, Avstrije, Portugalske, Nemčije, Francije, Nizozemske, Velike Britanije in tako naprej.

Poudarjena je bila pomembnost prisotnosti antiavtoritarnih idej na podeželju, da bi ustavili uničujoče procese, ki jih vsiljujejo državni in kapitalistični interesi.

Ekstrakcija in izkoriščanje tistega, kar je od narave ostalo, sta očitna tako na balkanski periferiji kot drugod, v mnogih primerih v imenu »novih zelenih industrij« in megainfrastrukturnih naložb. Prav tako so razširjeni procesi »suburbanizacije«, gentrifikacije ali turistifikacije, podobni tistim na urbanih območjih. Ti razkrajajo vaške skupnosti v individualizirana spalna območja ter spreminjajo naravo v potrošno dobrino, na voljo turistični industriji. Proizvodnjo hrane in dostop do rodovitne zemlje ob podpori države vse bolj obvladujejo veliki, običajno korporativni lastniki. S tem države, milo rečeno, podpirajo zastrupljanje zemlje in hrane, medtem ko puščajo srednje in male kmete v boju za preživetje na globaliziranem trgu pridelave in distribucije hrane.

Očitno je, da se antiavtoritarno in anarhistično gibanje na Balkanu in širše zaveda te situacije in vanjo aktivno intervenira. Na razpravi so se predstavili številni boji in prakse odpora proti uničujočim procesom. Kar je jasno sporočilo, da so ekološki boji antiavtoritarnega gibanja pomembni tudi v kontekstu splošnega boja proti državi in kapitalističnemu sistemu. Pridelava in distribucija kakovostne hrane je konkretna skrb znotraj gibanja, kar se odraža v številnih manjših in večjih pobudah, ki povezujejo mestna in podeželska območja. Te povezave so prepoznane kot bistven del prihodnjega razvoja antiavtoritarnih teženj na podeželju po krepitvi pozicij, ki presegajo nacionalistično-konservativne ali liberalno-potrošniške politike.

Na podlagi razprave je mogoče oblikovati dva splošna sklepa; poleg že pravkar opisanega je očiten tudi drugi. V globaliziranem svetu, v katerem živimo, je nadalje potrebno razvijati pobude in boje v svojih okoljih, a moramo pri tem ohraniti širšo perspektivo, saj se lahko le tako borimo proti globalnemu kapitalu in nacionalnim državam, ki si prizadevajo deliti tako nas kakor tudi našo moč od spodaj. S tem v mislih bomo tudi v prihodnje vzpostavljali sodelovanja v širši balkanski regiji in ideje na temo razvijali dalje na prihajajočih Balkanskih anarhističnih sejmih knjig. Dobimo se v Prištini!

Zemlja in svoboda!

Komunike iz razprave »Boj za antiavtoritarno podeželje, okolje in širše«, ki je potekala na Balkanskem anarhističnem sejmu knjig, 8. 7. 2023, v Ljubljani, Slovenija.

*********************************************************************************************************

Balkan Anarchist Bookfair Communique on Anti-authoritarian Countryside

On the Balkan Anarchist Bookfair (BAB) that took place in Ljubljana, between the 6^th and 9^th of July 2023, one of the discussions was related to the “Struggles for Anti-authoritarian Countryside, Environment and Beyond”, an ongoing topic on BABs in previous years.

On the open panel, firstly, the views of agrarian initiative from the squat Scholeio (Thessaloniki, greece), the agrarian collective Cultiva Orasul (Cluj, romania), the farmers’ network Radiči Domači (region around Trieste, italy) and the radical agrarian association Črn Trn (region of slovenia and beyond) were presented, followed by inputs from many others – besides countries already mentioned also from serbia, hungary, austria, portugal, germany, france, netherlands, great britain etc.

An importance of the presence of anti-authoritarian ideas in the countryside was stressed in order to stop the devastating processes imposed by states and capitalistic interests.

Extraction and exploitation of what is left of nature is evident in the Balkan periphery as well as elsewhere – in many cases by the “new green industries” and mega-infrastructural investments. Processes of sub-urbanization, gentrification or touristification are also present in many places and are similar to those in urban areas. They contribute to the dissolution of village communities into individualised “sleeping” areas and transform nature in to a commodity to be used by tourist industries. Food production and access to fertile land is getting ever more dominated by big owners, usually concentrated in global corporations with the support of the states. They are, to say it politely, favouring poisoning of lands and food while letting the middle and small-scale farmers struggling for their survival on a globalised market of food production and distribution.

Nonetheless, it was clear that the anti-authoritarian and anarchist movement in the Balkans and wider is aware and actively involved in the situation. On the discussion numerous struggles against these destructive processes and examples of resistance were presented. It is clear that ecological struggles are important within the movement, also when articulating a general struggle against the state and the capitalistic system. Producing and distributing quality food is a concrete concern within the movement, as it is reflected in numerous smaller and bigger initiatives connecting urban and rural areas. Those connections are recognised as vital parts of the future development of the anti-authoritarian tendencies in rural areas in order to strengthen the position going beyond nationalistic-conservative or liberal-consumeristic options.

From the discussion two general conclusions can be made; one has been described beforehand, and the other is obvious also. In the globalised world we live in, we must continue to develop and fight in our localities, but also maintain a bigger perspective in order to fight global capital and nation states in their attempts to divide us and our power from below. With this in our mind, we will try to establish future collaborations within the wider Balkan region and continue to develop this topic on a coming +Balkan Anarchist Bookfairs. We will meet again in Priština!

Land & freedom!

Communique from the discussion »Struggles for Anti-authoritarian Countryside, Environment and Beyond« that took place on Balkan Anarchist Bookfair, 8. 7. 2023, in Ljubljana, Slovenia

Razglas ob V. letnem srečanju Črnega Trna – Radikalne agrarne zveze

Zveza Črn Trn je mrežna organizacija, sestavljena iz okoli desetih avtonomnih iniciativ iz regije, ki zasledujejo vizijo krepljenja antiavtoritarnih politik na podeželju ter stremijo k samopreskrbnim praksam onkraj kapitalističnega načina produkcije. Kaj več o sami strukturi pa na spletni strani ene od avtonomnih iniciativ – Zadruge Urbane, urbano-agrarnega kolektiva iz Ljubljane.

V prvem delu srečanja se je ozrlo nazaj in precenilo dosedanje delovanje. Tu bi lahko izpostavili predvsem uspeh prvega samoorganiziranega Črn Trn festivala, pobude, izhajajoče iz želje po več kontrakulture na podeželju. Po eni strani je festival uspel združiti več skupnosti: lokalno sceno, antiavtoritarno gibanje in agrarno skupnost okoli Črnega Trna, po drugi pa je tudi odlično prepletal delavnice, debate, delovne akcije in kontrakulturo.

Tako bo Črn Trn fest ostal na agendi prihajajoče sezone. Na agendi pa bo ostala tudi solidarnostna skupna akcija, ki lahko olajša izvedbo večjih infrastrukturnih del posameznih avtonomnih iniciativ. V preteklosti so to bile postavljanje ograd, izgradnja ekološke čistilne naprave, izsekavanje protipožarne preseke, v prihodnosti pa bo to morda obnavljanje vodnega kala.

O živi dinamiki radikalno agrarne zveze priča tudi dejstvo, da sta se ji pridružili dve novi avtonomni iniciativi – mreža je tako bogatejša za planšarje in mestne vinarje, poleg tega pa kaže tudi željo po večjem mednarodnem udejstvovanju. Tudi zaradi tega se je podprlo Balkanski anarhistični sejem knjig, ki bo potekal med 7. in 9. julijem, se pridružilo organizacijski skupščini sejma in se zavezalo k pripravi debate na temo perspektiv antiavtoritarnega podeželja.

Letno srečanje Črnega Trna se je zaključilo s temo »o pomenu skupnosti kot temelju grajenja antiavtoritarnih perspektiv«, v kateri se je naslovilo probleme skupnostnega delovanja v nekaterih konzervativnih vaških okoljih, razpravljalo o skupnostih, ki ne temeljijo na »lokalnosti« in predelovalo dobre prakse, ki smo jih že uspeli vzpostaviti – kot na primer zvezo Črn Trn.

I. Črntrn festival kontrakulture oziroma radikalna veselica

Novinarji Kilavega semena redno spremljamo aktivnosti radikalne agrarne zveze – Črn trn, razmeroma mlade zveze, ki od leta 2019 povezuje avtonomne iniciative s področja prehranske samopreskrbe in podeželja. Tokrat se bomo posvetili poročilu s prvega festivala Črnega trna, ki smo ga na valovih Radia Študent najavili že po zadnjem, zimskem srečanju organizacije.

Ideja, ki na koledar zveze poleg letnega in zimskega sestanka in skupne, solidarnostne delovne akcije dodaja še festival kontrakulture, izhaja iz premislekov o pomenu krepitve antiavtoritarnih politik na podeželju. Če želimo na podeželju podpreti tovariške iniciative, katerih splošnonazorski okvir sega onkraj konservativnih ali liberalno-ezoteričnih okvirov, in celostno podpreti procese širjenja takšnih praks, je razvoj kontrakulture na podeželju v najširšem pomenu pomemben steber v prizadevanjih za dosego teh ciljev.

Pomembno je, kako sodelujemo, kakšne medosebne odnose gradimo, katere teme odpiramo v svojih okoljih in kakšen odnos imamo do narave oziroma okolja. Vse to je kontrakultura, konkretneje pa se ta izraža tudi s kulturnimi dogodki, kot so samoorganizirani festivali, tabori, pustovanja in druge skupnostne prireditve, ki so avtonomnim iniciativam Zveze sicer precej domače. Na ravni Črnega Trna pa se je tem že obstoječim kulturnim dejavnostim dodalo še Črntrn fest oziroma radikalno veselico.

Festival je skromna pobuda, ki želi po načelu samoorganizacije udejanjiti premisleke glede kulture na podeželju tudi v praksi in tako agitirati za razvoj samonikle, neizumetničene in protipotrošniške kulture v lokalnih okoljih.

Festival se je odvijal na ranču ene od kraških avtonomnih iniciativ v začetku septembra. Ni bil javen, bil pa je zasnovan po načelu odprtega vabila, na katero so se odzvale skoraj vse avtonomne iniciative, lokalna scena in širše antiavtoritarno gibanje iz Ljubljane. Program je bil široko zastavljen; obsegal je vsakodnevne organizacijske skupščine, tematske diskusije, praktične delavnice in seveda večerni samoorganizirani kulturni program. Tako smo lahko sodelovali pri izdelavi biodizla iz odpadnega rastlinskega olja, pripravi kotla za izdelavo biooglja – super pripravka za obogatitev zemlje; se seznanili z intenzivno sonaravno kokošerejo in izvedli protipožarno izsekavanje na mejah posestva.

Na debati so se obravnavale ekstremne vremenske razmere in odzivi nanje. V triurni razpravi se je izvedel lep vsebinski lok, ki je naslovil mikro ukrepe avtonomnih iniciativ in poudaril problematiko netrajnostnih rešitev v lokalnih okoljih, kot so vodna namakalna zajetja, ki v resnici dostop do vode komercializirajo, ter zgrešenih državnih politik, ki nagrajujejo industrijsko izkoriščanje zemlje. Debata pa se je zaključila z mislijo na globalne podnebne spremembe in pomembnost boja proti izkoriščevalskemu kapitalističnemu sistemu kot glavnemu uničevalnemu procesu zoper naravo, ljudi in Zemljo nasploh.

Sicer se je na skupščini Črnega trna izrazila še podpora Placu, prav takrat na novo zasedenemu skvotu v Ljubljani, dogovorjeno pa je bilo tudi zimsko srečanje Črnega trna, na katerem bo med drugim govora o organizaciji naslednjega festivala, saj naj bi ta vsako leto gostoval pri drugi iniciativi.

Razglas ob IV. letnem srečanju Črnega Trna – radikalne agrarne zveze

Razglas ob letnem sestanku radikalne agrarne zveze, povezave okoli deset kolektivov, kmetij in ostalih tako imenovanih avtonomnih iniciativ, ki skupaj raziskujejo možnosti vzpostavljanja drugačne – protiavtoritarne poti razvoja podeželja kot alternative konzervativnim politikam in modno-ezoteričnim pobudam.

Ideje za vzpostavitev Črnega Trna izhajajo tudi iz želje po večjem povezovanju med mestom in podeželjem, s čimer naj bi avtonomne iniciative pridobile na različnih področjih, pa naj si gre za izmenjavo znanja, posojo delavnih rok ali zgolj kvalitetno druženje. Hkrati naj bi s takšnim načinom sodelovanja okrepili tudi politični značaj vključenih. Zaenkrat izgleda, da se je velika ideja majhnih pričakovanj relativno dobro prijela, kar se kaže v rasti organizacije in v pobudah za sodelovanje na novih področjih.

Črn Trn ne pozna meja, kar v praksi izkazujejo avtonomne iniciative na Italijanskem krasu, anarhokmečki kolektiv na avstrijskem Štajerskem in delovne akcije v Dalmaciji. Brezmejna pestrost mreže se odraža tudi v raznolikih aktivnostih, ki obsegajo vzrejo ovac, konj, čebel in kokoši, proizvodnjo in predelavo sadja, olja in čistil, eksperimentiranja s CBD-jem, naravno gradnjo; proizvajajo veganske dobrote in še bi se dalo naštevati. Pri vsem tem pa poskušajo naslavljati še aktualne družbene tematike in se nanje angažirano odzivati, o čemer pričajo tudi nekatere izpostavljene točke in diskusije s srečanja.

Tako se je med drugim naslovilo vojno, ki je samo podaljšala migrantsko, podnebno in nazadnje koronsko izredno stanje, s katerim so se vzpostavili temelji za politike enoumja, militarizma in avtoritarnosti. Poleg vprašanja, kakšno vlogo ima lahko mreža, kot je Črn Trn, pri posledicah, ki jih vojne prinašajo, je morda še bolj pomembno nasloviti, kako lahko vzroke za vojno – torej kapitalizem, nacionalizem in militarizem, po naših kolektivnih zmožnostih naslovimo in poskušamo tudi odpraviti. Jasno je, da gre v vojni predvsem za razredni konflikt, saj vojna ni v interesu ljudi, ampak v interesu elit, ki jih bombe, sankcije in umetno začrtane meje ne zaustavljajo pri njihovem kopičenju dobička.

Še ena zanimiva tema s srečanja je bilo širjenje kontrakulture na podeželju. Skozi debato se je ugotovilo, da vse avtonomne iniciative Črnega Trna stremijo k razvijanju samonikle, neizumetničene in protipotrošniške kulture v svojih okoljih. Tako ponekod organizirajo lokalne festivale, nekje poskušajo vzpostaviti samoorganizirano pustno rajanje, spet drugje takšno kulturo gojijo preko samoorganiziranih taborov ali preko skupnostnih dogodkov v avtonomnih prostorih. Tovrstne prakse pa bi lahko z boljšim sodelovanjem znotraj radikalne agrarne zveze še okrepili in morda enkrat v prihodnosti organizirali tudi festival Črnega Trna, ki bi vsako leto gostoval pri drugi iniciativi.

Na sestanku so se dotaknili tudi izmenjave med avtonomnimi iniciativami in potencialih za njeno širše odpiranje. Ideja, začasno poimenovana Agro antiturizem, bi prispevala k povezovanju mesta in podeželja ter hkrati pridodala k številnim sinergijskim učinkom, ki smo jih našteli na začetku prispevka. Hkrati pa takšne izmenjave, ki neformalno sicer že potekajo, predstavljajo odmik od logike potrošništva, saj temeljijo na začasnem sobivanju, razumevanju, sodelovanju in vzajemni pomoči. Znotraj tega se oblikujejo možne alternative gentrifikaciji oziroma turistifikaciji podeželja, erasmus projektom in ostalim mrežam, pri katerih se služi na račun prostovoljcev.

Na žalost je kljub celodnevnemu sestankovanju zmanjkalo časa za debato o temeljnem tekstu Črnega Trna v nastajanju – trenutno naslovljenem »Za antiavtoritarno podeželje onkraj kapitalizma in oblastništva – smer: samoorganizacija, solidarnost, avtonomija, enakost«. Glede na to, da gre za besedilo, ki se pripravlja skupnostno in že nekaj časa, bo šlo najbrž za zanimiv prispevek.

Vse kaže, da se bodo avtonomne iniciative prihodnjič srečale na letni, skupni delovni akciji, ki tradicionalno sledi letnemu srečanju. Vse to z namenom, da s skupnimi močmi izvedejo kakšen večji in zahtevnejši projekt. V preteklosti so se ti udejanjili kot postavljanje ograd za konje, električnega pastirja za ovce ali izgradnja naravne čistilne naprave – o kateri lahko več izveste v eni od prejšnjih oddaj Kilavega semena. Na temu mestu s poročilom zaključujemo.

Zapatistično srečanje z lokalnim anarhističnim in anti-avtoritarnim gibanjem

V drugi polovici septembra 2021 je naše kraje v okviru evropskega dela Potovanja za življenje obiskala številčna in raznovrstna delegacija zapatističnega gibanja iz Chiapasa v Mehiki, ki jo je okrepila tudi manjša delegacija Staroselskega nacionalnega kongresa, prav tako iz Mehike. V okviru Koordinacije za pripravo in izvedbo zapatističnega srečanja na ozemlju Slovenije so bili vzpostavljeni štirje tematski stebri, znotraj katerih se je nato odvila večina političnega oziroma vsebinskega dela: Avtonomija, Balkan, Feministični steber in…

STEBER OKOLJE IN PODEŽELJE: Srečanje z okoljskimi iniciativami in razmisleki o antiavtoritarnem podeželju

Tisti, ki smo soustvarjali okoljsko podeželski steber, smo od prvih korakov načrtovanja vztrajali, da tovariše in tovarišice iz Chiapasa popeljemo iz Ljubljane, kar smo kljub časovni stiski tudi izpeljali. Ker vemo, da kapital najpogosteje napada tiste na margini, je seveda enako tudi v kontekstu okoljskih bojev, pri katerih je jasno vidno, da se uničevalske projekte umešča v najbolj ranljiva lokalna okolja. Zato se moramo tam povezovati s tistimi, ki se borijo proti degradaciji narave, zdravja in odvzemu možnosti za poti sobivanja.

V nedeljo zjutraj smo se s tovariši in tovarišicami podali v Zasavje, kjer smo se na kmetiji zavidljive nadmorske višine srečali s predstavniki okoljskih iniciativ Eko krog ter Eko Anhovo in dolina Soče. Uvodoma smo predstavili različne primere napadov na okolje in naravo, ki so se še posebej zgostili v zadnjem letu in pol, ko so oblasti izkoristile korona-krizo za vrsto zakonodajnih sprememb, ki odpirajo vrata različnim uničevalskim projektom. Po predstavitvi okoljskega konteksta Zasavja in doline Soče ter drugih zgodb, ki so jih pisali boji proti uničevanju okolja in narave, torej po nizanju zmag, porazov, predvsem pa vztrajanj in tovarištev, je sledila diskusija. V njej smo spet, zopet in znova ugotovili, da v uničevalskih projektih po vsem svetu – tako pri nas kot na drugih kontinentih – prepoznamo kapitalizem, ne glede na podobo, ki jo ob tem zavzame, pa naj gre za podobo velikih multinacionalk ali malih koruptivnih energetskih firm, medijskih hiš ali lokalnih in državnih oblasti. Utrdili smo, da je planet zgolj en sam in da je v času globaliziranega kapitalizma nujno globalizirati boje za ohranitev narave in okolja ter s tem možnosti za življenje.

Po izjemno gostoljubnem sprejemu domačinov in tovariških iniciativ v Zasavju smo se podali v Slovenske Gorice, kjer smo z zapatistično delegacijo načeli še nekaj vprašanj, ki jih v jutranji diskusiji še nismo razrešili. Dotaknili smo se dilem zelenih energij in zelenega kapitalizma, postavili pod vprašaj »iskanje alternativ« in se raje zazrli v lastne potrebe, nato pa na točki agroekologije, ki je že napovedovala tematike naslednjega dne, nadaljevali s podajanjem izkušenj v petih točkah, ki jih je za nas pripravila zapatistična delegacija. Tovariši in tovarišice so nam govorili o načinu avtonomnega organiziranja, o strukturah in principih delovanja, o možnosti samovladanja v njihovem kontekstu. Dan smo zaključili s poezijo, petjem in zgodbami, v sklopu skupnega samoorganiziranega kulturnega programa Pokaži kaj znaš, v številnih izrazih in jezikih.

Naslednje jutro smo varni pred dežjem izmenjevali poglede na različne procese, s katerimi kapitalizem na različnih koncih sveta preoblikuje podeželje z namenom akumulacije dobička, s čimer onemogoča delo na zemlji, ki je osnovni pogoj za samooskrbo skupnosti in razvoj njenih potencialov. Najprej smo naredili hiter zgodovinski pregled od časov fevdalizma do socializma in se spomnili družbenih hierarhij, ki so nekdaj obstajale znotraj podeželske produkcije hrane. Nato smo skozi nekaj primerov orisali sodobne trende, ki vplivajo na razvoj podeželja in soustvarjajo njegov specifičen videz ter številne težave, s katerimi se soočajo prebivalke in prebivalci podeželja po razpadu Jugoslavije. Omenili smo procese izseljevanja s podeželja; umanjkanja spodbud za razvoj malih samooskrbnih kmetij in birokratizacije kmetijskih politik v prid intenzivnega kmetijstva; preoblikovanja podeželja v predmestja z individualiziranimi načini življenja in spremljevalno infrastrukturo; turistifikacije podeželja ali umeščanja škodljivih projektov v podeželska okolja pod pretvezo ustvarjanja zaposlitev; gradnje velikih infrastrukturnih projektov, ki uničujejo naravo zaradi zagotavljanja umeščenosti tukajšnje geografije v globalne logistične tokove kapitala ter dileme urbanega vrtičkarstva, kadar zaradi dobičkonosnosti kooptira tradicionalne lokalne prakse.

Za zaključek smo z zapatistično delegacijo izmenjali nekaj predlogov, preko katerih razvijamo idejo antiavtoritarnega podeželja. Razmišljali smo, kako misliti urbano samopreskrbo s hrano, kako se povezati kljub geografski razpršenosti in vpetosti v lokalne kontekste lastnih kmetij in skupnosti ter na kakšen način samoorganizirano delovati onkraj okvirjev kmetijstva kot ga količijo državne institucije. Prehrana in okolje sta namreč bazično izhodišče, brez katerega ne preživi nobena politična skupnost, ne glede na to, na katerem kontinentu vztraja. Prav zato sta dostop do hrane in zdravo okolje neločljiv pogoj naših skupnih bojev za boljšo prihodnost.

26-27/09/2021, Zasavje, Slovenske Gorice.

Koordinacija za pripravo in izvedbo zapatističnega srečanja na ozemlju Slovenije (Balkanska pot)

Kratka zgodovina kmetstva pri nas

1. del: od propada Rimskega cesarstva do tranzicije v devetdesetih

Po obdobju preseljevanja ljudstev v zgodnjem srednjem veku se z izgubo avtonomije slovanskih ljudstev začne pri nas vzpostavljati frankovski fevdalni sistem. Ustanavljajo se fevdalne posesti, vasi, tlaka in desetina. Zemlja je v osnovi vladarjeva, ta pa jo podeljuje podpornikom v zakup, v dar ali v zameno za vojaško pomoč. Zemlja se razdeli na sledeče tipe: dominikalna ali pridvorna zemlja, ki je se jo obdeluje izključno za fevdalca; rustikalna ali zakupna zemlja, ki jo obdelujejo podložniki v zameno za dajatve in tlako; in srenjska ali skupna zemlja, ki jo lahko izkoriščajo bodisi fevdalec bodisi podložniki – navadno gozd, pašniki in vodni viri.

Obveznosti podložnikov do fevdalca niso povsod enake. Polsvobodnim kmetom ni treba opravljati tlake in plačujejo zgolj dajatve. Rokodelci v dedno last prejmejo kmetije, v zameno pa morajo fevdalcu dajati določeno količino svojih izdelkov. Na posestvih v lasti posvetne gospode morajo podložniki v zameno za cerkveno službo tej plačevati še desetino, torej deseti del letnega pridelka.

Ob koncu 15. stoletja je na slovenskih tleh 95 odstotkov prebivalstva kmečkega. Ker se razmere na področju dajatev začnejo slabšati, se v obdobju med koncem 15. in začetkom 18. stoletja zgodi serija kmečkih uporov oziroma puntov. Povod za njih so nove denarne dajatve, ki jih fevdalci uvedejo poleg naturalnih. Kmetje jezo usmerijo v lokalne fevdalce in se za pomoč obrnejo na cesarja kot pravičnega razsodnika. Žal so s to potezo v zmoti, saj se tudi cesarjeva vojska postavi na stran fevdalcev in tekom 250-letnega obdobja vedno znova zatre prizadevanja kmetov za zmanjšanje davkov in pridobitev več avtonomije.

Velika sprememba se zgodi po pomladi narodov leta 1848, ko je konec fevdalizma. Na Slovenskem je zemljiška odveza formalno uvedena z Zakonom o odpravi tlačanstva, ki ga 7. septembra 1848 sprejmeta avstrijski parlament in cesar Ferdinand I. Bivši tlačani lahko odkupijo zemljo, zaradi česar se jih veliko prezadolži in več generacij odplačuje dolgove. Poleg nekdanjih fevdalcev se tako na podeželju pojavijo še »kmetje lastniki«, dninarji, najemniki in hlapci oziroma dékle. Prvi večinoma uspešno odkupijo kmetije, drugi so sezonski delavci, tretji najemniki – na primer viničarji – četrti, hlapci in dekle, pa pristanejo na dnu lestvice. V obdobju do konca druge svetovne vojne se pojavijo še veleposestniki – kmetje, ki prevzamejo zemljo drugih bankrotiranih posesti.

Po drugi svetovni vojni sprememba političnega sistema vodi v agrarno reformo. Zemlja veleposestnikov je razdeljena med ljudi brez ali z malo zemlje, pri čemer je za nekdanje veleposesti zgornja omejitev 10 hektarjev, številke pa se razlikujejo glede na regijo in geografske danosti. V državne roke tako preidejo kmetijska in gozdna posestva, večja od 45 hektarjev, ali tista s 25 do 35 hektarji plodne zemlje, nacionalizirana pa so tudi zemljiška posestva cerkva in samostanov.

Nato je zemlja ponovno odvzeta novonastalim kmetom in oblikujejo se državne posesti ter zadruge. Kmetje lahko obdržijo manjše površine zemlje, svoje pridelke pa prodajajo zadrugam, ki so včasih posredniki in drugič končni kupci surovin za preprodajo ali predelavo. Ta oblika se obdrži do 90. let 20. stoletja, ko se začneta lastninjenje skupne lastnine in razpad zadružno-odkupnega sistema. Posledično se kmetje, eni z manj, drugi pa z neprimerno več zemlje, kar je posledica denacionalizacije, znajdejo na prostem trgu. Sledi obdobje krčenja kmetijskih gospodarstev in zapuščanja podeželja, saj kmetijstvo za male kmete ne pomeni več možnosti za preživetje. Začne se obdobje tranzicije in integracije v globalni tržni sistem.

Kratka zgodovina kmetstva pri nas, 2. del: sedanji časi

Zatem ko smo podali precej zgoščen pregled kratke zgodovine kmetstva pri nas, od propada Rimskega cesarstva do tranzicije v devetdesetih, se bomo za nekaj trenutkov ustavili v sodobnosti. Na hitro bomo popisali nekaj družbenih procesov, ki jih poganja sprememba družbenega sistema iz nekdanje socialistične v neoliberalno družbeno ureditev. Podeželje namreč ni nikakršna nedotaknjena oaza, kakor si ga pogosto zamišljamo v svojih sanjskih pobegih iz mestne ujetosti, temveč ga enako zaznamujejo temeljiti procesi preoblikovanja, ki jih vodita kapitalistična ekspanzija in akumulacija profita. Če na ravni mest govorimo o elitizaciji, turistifikaciji in gentrifikaciji, lahko na podeželju v zadnjih desetletjih sledimo sorodnim procesom, ki so del vključevanja širše regije v neoliberalni kapitalizem. Ti pa seveda v lokalnem kontekstu privzamejo neko svojo obliko, ki je vsakokrat družbeno in zgodovinsko pogojena.

Morda je zato na začetku dobro omeniti, da je že socialistična ureditev krepko prispevala k preoblikovanju podeželja, saj je ta enako kot kapitalizem v sebi nosila idejo napredka in razvoja. V tej miselni shemi med osrednjimi sredstvi za dosego blaginje nastopajo tehnološke novitete in industrializacija proizvodnje, obenem pa je v vlogi glavnega akterja družbenih sprememb v tem času nastopal delavec in ne kmet. Poleg tega, da socializem ni bil ravno okolju prijazna ideologija, je njegova zapuščina specifična pojavnost podeželja, ki so ga zaznamovali tudi tovarniški kompleksi v manjših krajih in razvoj posebnega profila kmeta, ki je hkrati tudi delavec v tovarni.

Od tod je sprememba družbene ureditve v devetdesetih letih 20. stoletja vodila v povečevanje kapitalistične akumulacije na podeželju, in sicer prek različnih strategij. Te se osredotočajo predvsem na to, kako iz koščka zemlje iztržiti čim več denarja, s čimer nadalje preoblikujejo njegov namen, vsebino in videz. Pomemben del razvoja je bila privatizacija nekoč skupne zemlje in skupne infrastrukture, denimo različnih zadrug in njihovih objektov, s čimer je bila zmanjšana priložnost za kolektivno pridelavo in predelavo hrane.

Poleg tega lahko omenimo, da obči trendi spreminjanja ureditve niso pomembno spodbudili pogojev za razvoj malih samooskrbnih kmetij. Tudi s priključitvijo Evropski uniji so bili z dodatno birokratizacijo še natančneje določeni predpisani načini kmetovanja, ki s svojimi načini subvencioniranja v večji meri spodbujajo intenzivno kmetovanje, po pravilu osredotočeno na vzgojo monokulturnih nasadov in uporabo pesticidov. Ker je kmetovanje težaško delo, obenem pa na podeželju iz različnih razlogov primanjkuje drugih zaposlitev, se v zadnjih desetletjih zmanjšuje delež prebivalstva, ki tako ali drugače živi od obdelovanja zemlje.

Po drugi strani pa se na podeželje dandanes pogosto selijo ljudje iz mest. Temu ponovno botrujejo različni razlogi, med katerimi lahko omenimo gentrifikacijo mest, ki revnejše prebivalstvo zaradi visokih cen nepremičnin potiska na obrobje urbanih jeder. Še pogosteje se v zadnjih desetletjih na podeželje seli srednji in višji razred, ki skozi realizacijo svojih sanj o mirnem družinskem kotičku v naravi spreminja podeželska okolja iz vaških skupnosti v predmestja.

Ta proces iz ruralnih okolij ustvarja primestna spalna naselja z individualiziranim načinom življenja, skupaj z infrastrukturo, ki ga podpira in servisira. Poleg sprememb na ravni izgleda se tako zastavlja tudi vprašanje o delovanju tovrstnih enklav, saj se te iz vaških skupnosti pogosto spreminjajo v rezervate med seboj nepovezanih potrošnikov, ki slučajno živijo v istem kraju.

Med družbenimi procesi, ki danes pomembno vplivajo na slovensko podeželje, lahko omenimo še dve pogosti strategiji za povečevanje profitnih marž. Prva je proces turistifikacije podeželja, v katerem turizem vstopi v lokalna okolja kot rešilna bilka za zaposlovanje lokalnega prebivalstva, ki ne zmore več živeti samo od zemlje. Ta panoga marsikomu zagotovo lajša življenje, obenem pa omogoča pretočnost ljudi in s tem potencial za izmenjavo idej, a je vseeno treba poudariti njene negativne vidike.

Poleg obremenitve prometne in komunalne infrastrukture, za katero pogosto ni primerno poskrbljeno, je problematično tudi, da trženje naravnih, kulturnih in drugih znamenitosti, v katere se steka javni denar, običajno prinese določeno zamejevanje dostopa za revnejše posameznike in lokalno prebivalstvo ter s tem zapiranje življenjskega prostora za skupnost. Ta se preusmeri v zadovoljevanje turističnih potreb, kar lahko v nekaj korakih vodi v poslabšanje pogojev življenja, ki se kaže, denimo, v nedostopnosti bivališč zaradi njihovega preoblikovanja v kratkotrajne namestitve, dvigu cen osnovnih dobrin ali prekarizaciji od turistične sezone odvisnih zaposlitev.

Zadnja strategija, ki jo bomo omenili, je umeščanje različnih škodljivih projektov v marginalizirana podeželska okolja. Med njimi lahko omenimo bodisi okoljsko sporne industrije, ki dolgoročno uničujejo zemljo in s tem možnosti za njeno obdelavo, bodisi velike infrastrukturne projekte, ki so tudi pri nas v času koronakrize dobili nov zamah. Te na eni strani poganjajo velike energetske potrebe gospodarstva in hitri dobički, ki jih omogoča njihova gradnja, na drugi strani pa nuja po servisiranju globalnih krogotokov kapitala.

Gradnja novih cest, železniških tirov, plinovodov in hidroelektrarn, a tudi dograjevanje pristanišč, letališč in skladišč ter drugi logistični projekti, povezani s procesi hitrega premikanja dobrin v globaliziranem kapitalizmu, praviloma zahtevajo uničevanje obdelovalnih površin in naravnih habitatov, obenem pa ne prinašajo omembe vrednih novih zaposlitev, oziroma če že, so te slabše plačane. Lokalnemu prebivalstvu, ki je žrtvovalo svoj standard življenja, se namreč zlahka primeri, da od takšnih projektov pravzaprav nima čisto nič, čeprav živi ob pomembnih prometnih žilah, saj te povezujejo izključno različne centre.

Obdelali smo torej nekaj problematičnih družbenih procesov, ki s svojim preoblikovanjem podeželja bolj ko ne uničujejo naravno krajino in onemogočajo delo na zemlji. Ker pa je to osnovni pogoj za samooskrbo skupnosti, se bomo nadalje osredotočili na to, ali se v danih pogojih vendarle da kaj storiti.

Kratka zgodovina kmetstva pri nas, 3. del: antiavtoritarne perspektive

S tem delom zaokrožujemo triptih pogleda na razvoj podeželja in začenjamo zreti v prihodnost. Če smo v preteklih dveh delih lahko brali o zgodovini kmetstva od razpada rimskega cesarstva do obdobja tranzicije v devetdesetih in v kasnejšem prispevku razdelali sodobnost, se bomo v tokratnem delu posvetili možnim alternativnim vizijam za prihodnost.

Kapitalističnemu sistemu izkoriščanja narave in ljudi se obeta konec – če ga na takšen ali drugačen način ne bo ukinilo prebivalstvo, bo slej ko prej z neomejenim izčrpavanjem uničil naš planet, ga naredil neprimernega za življenje in propadel. Zato je treba semena naših vizij za prihodnost vzgajati že danes ter podpirati vse sile, ki si prizadevajo za vzpostavitev egalitarne, solidarne in svobodne družbe onkraj kapitalističnih šefov in njihovih političnih šerifov.

To ne pomeni nujno, da moramo vse ideje odkrivati na novo, saj mnogo dobrih praks, znanja in progresivnih iniciativ že – oziroma bolje rečeno še – obstaja in vztraja. Na podeželju še zmeraj najdemo skupnostne prakse upravljanja z gozdovi in pašniki, še vedno obstajajo kmetijske zadruge, zadružni domovi in obrati, ki jih še zdaj upravljajo vsi zadružniki. Prav tako ne moremo spregledati številnih vlog, ki jih imajo na podeželju prostovoljna gasilska društva, ali zakoreninjene medsosedske solidarnosti in pomoči tako pri naravnih nesrečah kot vsakodnevnih opravilih – če naštejemo le nekaj očitnih primerov, ki se ne ujemajo s pričakovanji sodobne družbe in njene tržne logike.

Vendar je kljub temu treba opaziti, da tovrstne prakse vse težje vztrajajo. Temu botrujejo številne okoliščine – v veliki meri seveda kapitalističen način proizvodnje in prosti trg, ki kmetijski sektor silita v čedalje bolj intezivno pridelavo na račun prekomernega izkoriščanja narave in ljudi. Takšne trende podpirajo tudi lokalne in regionalne politične elite, kar vodi v odmik od skupnostnega načina življenja in nasploh v predrugačenje podeželja, o čemer smo več govorili v prejšnji oddaji.

Način dela, produkcije in sodobno preživljanje prostega časa se odražajo tudi v življenjskem slogu marsikaterega podeželana in vodijo v odmik od skupnostnega k individualiziranemu in zasebnemu, od samoorganiziranega k upravljanemu. Posledice so vidne tudi v spreminjanju podeželske infrastrukture. Zaradi pomanjkanja interesa za skupnost, ki je posledica tako življenjskih pogojev kakor tudi indoktrinacije dominantne družbe, se opušča raba zadružne infrastrukture, zaradi česar se ta velikokrat preda v upravljanje lokalnim oblastem ali pa enostavno privatizira. K tem procesom prispevajo družinski patriarhalni vzorci delovanja, ki marsikaterega mladega odvrnejo od udejstvovanja v sicer pozitivnih, v preteklosti preizkušenih skupnostnih praksah.

Zato je treba delovati tudi na področju ozaveščanja, spodbujanja in ohranjanja že obstoječih skupnostnih praks. Čeprav posameznik morda kratkoročno ne občuti njihovih pozitivnih učinkov, pomembno prispevajo k odpornosti podeželja na kapitalistično ekspanzijo. Poleg tega je treba eksperimentirati z novimi praksami skupnostnega delovanja in vzpostavljati novo infrastrukturo po lastnih merilih. Treba si je prizadevati za ohranjanje in širjenje dostopa do zemlje, produkcijskih sredstev, trga in infrastrukture. Neposredne povezave kmetov z odjemalci igrajo pri tem ključno vlogo – pa naj gre za tržnice, zelene zabojčke ali partnersko kmetovanje, saj s takšnim načinom lahko zaobidemo dobršen del kapitalističnega sistema. Povezovanje podeželja z urbanim okoljem je pomemben podporni element tako za urbane kakor ruralne sredine. Po eni strani širi dostop do zemlje za urbano prebivalstvo, ki se lahko močno angažira pri upravljanju tovariških kmetij, kar mu zagotavlja kakovostno in cenovno ugodno prehrano. Po drugi strani tudi mesta nudijo podeželju kulturno, infrastrukturno in intelektualno raznolikost.

Takšna zavezništva in povezovanja na osi urbano-ruralno, na podeželju ter znotraj vaških skupnosti nasploh olajšajo grajenje praks, ki lahko zajemajo marsikaj: od izmenjave načinov pridelave hrane do vzpostavljanja skupnostne mehanizacije in skupnostnega upravljanja kmetij, dajejo pa tudi moč za politične intervencije, pa naj gre za vprašanje gensko spremenjenih semen, zagovarjanje splava ali pa solidarnost z migranti in avtonomnimi prostori.

Pri nas obstajajo številne iniciative, ki prej navedeno delno že izvajajo v praksi, a so v primerjavi z marsikatero drugo deželo šele v povojih. Kljub temu bomo izpostavili nekaj kilavih praks, ki so kolektivu Kilavega semena – tudi zaradi njegovega antiavtoritarnega naboja – nekoliko bližje. Tako lahko omenimo alternativne tržnice na Metelkovi v koordinaciji Zadruge Urbane, ki tudi sicer kolektivizira opuščeno zemljo v Ljubljani in jo spreminja v vrtove; A-infoshop in Jallo Jallo z javnimi večerjami oziroma kosili; in pa Črn trn – radikalno agrarno zvezo, ki na praktičen in političen način povezuje kar nekaj iniciativ na podeželju in v mestih, da bi vzpostavila mrežo in skupnost, ki je sposobna misliti in delovati tudi onkraj vzorcev dominantne družbe.

S tem zaključujemo triptih podeželskih komentarjev, s katerimi smo želeli z antiavtoritarnega zornega kota rokohitrsko prispevati k pogledu na podeželje pri nas in razmišljati o revolucionarnih kmetskih potencialih. Zaključimo lahko, da potenciali absolutno so, vendar ostaja stvar zavestne in politične odločitve, ali jih bomo uspeli razvijati tudi v času zadnje in morda poslednje kapitalistične ekspanzije.