Zadruge na Kitajskem

Zadruge kot ena od oblik kolektivnega kmetovanja na Kitajskem niso novost, saj so bili kmetje v šestdesetih in sedemdesetih v veliki meri organizirani v vaške komune. Ta sistem kmetovanja je bil seveda organiziran in nadzorovan s strani oblasti in ni bil posebej priljubljen. Komue so bile konec sedemdesetih z liberalizacijo gospodarsva ukinjene in kmetje so dekolektivizacijo najprej pozdravili z odprtimi rokami saj so verjeli, da bodo tako imeli večjo kontrolo nad lastno proizvodnjo. Vendar je kapitalizem na podeželje kmalu prinesel nove oblike izkoriščanja. V postsocialistični Kitajski kapital razlašča in izkorišča kmete na naslednje načine: z neposrednim odvzem virov oziroma »akumulacijo z razlastitvijo«, kar v praksi pomeni prisvojitev zemlje, kar je najpogostejši vzrok kmečkih uporov od sredine devetdesetih let do leta 2013; z onesnaževanjem oziroma eksternalizacijo stroškov kapitalistične proizvodnje, ki uničuje vire kmetov, kar je bilo najpogostejši vzrok kmečkih uporov leta 2013; s privatizacijo kolektivne vaške infrastrukture in podjetij, ter tako, da se delež državnih davkov in pristojbin z naložbami v zasebna in kapitalistično vodena »kolektivna« podjetja legalno ali nelegalno spremeni v kapital, kar je bil pogost pojav dokler niso oblasti v sredini prvega desetletja ena-in-dvajsetega stoletja z reformami odpravile ruralnih davkov in pristojbin. Kljub temu, da so mnoge zadruge zgolj kapitalistična podjetja, so zadruge danes eden od vse bolj pogostih načinov s katerim Kitajski kmetje blažijo pritisk kapitala. Glavni razlogi za ustanavljanje zadrug danes so so: »neenaka izmenjava« na trgu, kar pomeni tako kredite oz. obresti, plačane bankam, kot tudi izdatke za kmetovanje, ki vključujejo tako stroške za kupovanje patentiranih semen po monopolnih cenah, raznotere sorte živine, agrokemična sredstva in ostalo opremo, kot tudi prodajo kmetijskih proizvodov posrednikom, kapitalistično vodenim zadrugam, živilskopredelovalnim podjetjem, logističnim podjetjem, trgovini na drobno kjer posamezni kmet dobi majhen delež cene, ki jo plača potrošnik saj saj je večina izključen iz blagovne verige. Poleg tega vse več kmetov, ki kmetujejo v razvitejših delih države plačuje najemnine za kmetijska zemljišča, kar na Kitajskem sicer ni navada, ker večina kmetov obdeluje svojo zemljo, čedalje pogosteje pa podjetja od vasi zakupijo zemljo in jo nato oddajo v najem vaščanom ali revnejšim kmetom od drugod. Nekateri nekdanji kmetje najemodajalci iz bogatih obalnih predelov, kot je Guangdong, dajo svojo zemljo v najem revnim kmetom iz notranjosti za komercialno kmetovanje, obstajajo pa tudi uspešne zadruge, ki kot poceni delovno silo najemajo kmete iz manj razvitih območji. Kljub temu, da so mnoge zadruge samo-organizirani poskusi oblažitve lastnega izkoriščanja zgoraj omnjeni primeri kažejo na to, da zadružno organiziranje samo po sebi ne vsebuje osvoboditvenega potenciala.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s